icon facebook  icon twitter  icon google

V uredništvu spletnega portala Arheopotal z navdušenjem spremljamo vedno večje zanimanje vas, naših številnih bralk in bralcev, za arheološko obarvane vsebine, ki jih lahko preberete na naših spletnih straneh. Za vas iščemo, posredujemo in objavljamo raznolike novice, obvestila, napovednike, povzetke ter prispevke, za katere smo prepričani, da med njimi lahko vsakdo najde kaj zanimivega. Nekatere informacije vzbudijo precej, druge pa zelo veliko zanimanja.

Uredniška ekipa spletnega portala Arheoportal vam na podlagi vaše obiskanosti naše podaljšane roke sporočanja - spletnega profila na Facebooku, predstavlja pogled na ''10 top'' novičk, ki so v lanskem letu vzbudile največ zanimanja ter največkrat sprožila vaše prste na miški, za stisk gumba ''všeč mi je''.

V letošnje leto smo zakorakali s polno vnemo in veliko ustvarjalne energije, kar je razvidno tudi pri številu objavljenih dogodkov ter posredovanih objav. Ker takšne pozitivne občutke z veseljem delimo tudi z vami, vam z veseljem podarjamo še januarski bombonček – največkrat ogledano novico v mesecu januarju 2017. Uživajte v branju!
V uredništvu spletnega portala Arheopotal z navdušenjem spremljamo vedno večje zanimanje vas, naših številnih bralk in bralcev, za arheološko obarvane vsebine, ki jih lahko preberete na naših spletnih straneh. Za vas iščemo, posredujemo in objavljamo raznolike novice, obvestila, napovednike, povzetke ter prispevke, za katere smo prepričani, da med njimi lahko vsakdo najde kaj zanimivega. Nekatere informacije vzbudijo precej, druge pa zelo veliko zanimanja.

Uredniška ekipa spletnega portala Arheoportal vam na podlagi vaše obiskanosti naše podaljšane roke sporočanja - spletnega profila na Facebooku, predstavlja pogled na ''10 top'' novičk, ki so v lanskem letu vzbudile največ zanimanja ter največkrat sprožila vaše prste na miški, za stisk gumba ''všeč mi je''.

V letošnje leto smo zakorakali s polno vnemo in veliko ustvarjalne energije, kar je razvidno tudi pri številu objavljenih dogodkov ter posredovanih objav. Ker takšne pozitivne občutke z veseljem delimo tudi z vami, vam z veseljem podarjamo še januarski bombonček – največkrat ogledano novico v mesecu januarju 2017. Uživajte v branju!

1. Arheologija na Cvingerju pri Dolenjskih Toplicah


Mednarodna raziskovalna ekipa je predstavila rezultate večletnega, multidisciplinarnega projekta ENTRANS, v katerega je bilo med drugim vključeno prazgodovinsko najdišče Cvinger pri Dolenjskih Toplicah.



Arheološke raziskave naselbine Cvinger pri Dolenjskih Toplicah. Vir slike: M. Žnidaršič, Dolenjski list št. 31, 4. avgusta 2016.

Raziskave prazgodovinskega najdišča Cvinger pri Dolenjskih Toplicah, del katerega so železnodobno grobišče, metalurško območje in naselbina, so bile v preteklih letih vključene v mednarodni projekt ENTRANS (Encounters and Transformations in Iron Age Europe).

Raziskovalna skupina iz Anglije, Hrvaške, Slovenije in tudi Francije je izpeljala raznolike raziskave, »s katerimi na širšem področju jugovzhodnih Alp in severnega Balkana preučujemo načine stikov kultur Mediterana in srednje Evrope, prenos idej, znanj in dobrin ter načine njihovega prevzemanja in spreminjanja, so usmerjene v tri vidike železne dobe: prostor, umetnost in telo«. Tako je pojasnil arheolog Matija Črešnar, docent na Oddelku za arheologijo, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.

»Z laserskim snemanjem iz zraka in geofizikalnimi raziskavami končno dobimo vpogled v prazgodovinsko krajino. Prej nevidne strukture postanejo vidne«, je povedal arheolog Hrvoje Potrebica iz Univerze v Zagrebu. »Tovrstno zaznavanje in prepoznavanje organizacije ter oblikovanja prostora, tudi z razkrivanjem ugreznjenih poti in premišljenega strukturiranja bivalnega okolja, omogoča javnosti pravilnejšo in bolj natančno predstavo o življenju prazgodovinskega človeka v raziskovanem okolju. (…) Vse bolj se zavedamo, da ne gre za ločene točke v prostoru, ampak za preplet ostankov, ki se jih še učimo ''prebrati in razumeti'',« je povedal Matija Črešnar. Poleg uporabe tehnološko naprednih raziskav so arheologi tudi s podpovršinskimi pregledi, med drugim tudi še neraziskane jame oz. brezna v sredi naselbine, in njim sledečimi po-terenskimi, kabinetnimi ter laboratorijskimi raziskavami, prišli do zanimivih rezultatov.

Matija Črešnar je podrobneje razložil, da »pri raziskovanju telesa ne gre le za fizične telesne značilnosti in morebitne poškodbe, ki so vidne makroskopsko; naš projekt je usmerjen predvsem v analize nekaterih kemijskih značilnosti živalskih in človeških kosti. Okolje, kjer živimo, in hrana, ki jo zaužijemo, namreč pustita v telesu "prstni odtis", ki ga lahko s pomočjo različnih analiz dešifriramo – takšne so analize stabilnih izotopov«.

Ian Armit, arheolog iz Univerze v Bradfordu, pa je razkril, da smo do zdaj »analizirali večinoma izotope v človeških kosteh. Raziskali smo izotope ogljika in dušika, ki razkrivajo, kaj so jedli. Najbolj nas je presenetila zastopanost prosa. Bilo je novo žito v pozni bronasti dobi.« Laboratorijska in moderna tehnološka ter znanstvena orodja so uporabili tudi za raziskave spomenikov situlske umetnosti, »ki jih snemamo s strukturirano svetlobo z natančnostjo do 10 nm, kar nam omogoča prepoznati detajle izdelave do te mere, da lahko izluščimo celo posamezna uporabljena orodja in tehnike izdelave, v prihodnosti pa morda tudi posamezne delavnice, obrtnike oz. umetnike«, še doda Črešnar.

Nekatere natančne 3D posnetke so ob izteku projekta predstavili tudi v Narodnem muzeju Slovenije; poleg drugih prispevkov pa je širši javnosti na razpolago še več podrobnosti v monografiji z naslovom Cultural Encounters in Iron Age Europe.

Vir 1  Vir 2  Vir 3


2. Raziskave najdišča Kapiteljske njive


Arheološko najdišče Kapiteljske njive je doživelo še eno razburljivo izkopavalno sezono in domišljeno predstavitev z arheološko razstavo Tisočletna nekropola v Dolenjskem muzeju.


Najdbe, ki so jih arheologi tudi letos previdno reševali iz kisle dolenjske zemlje. Vir slike: rtvslo.si in Arhiv Dolenjskega muzeja.

Javnost je preko celotnega leta z zanimanjem spremljala živahno arheološko dogajanje na Dolenjskem. Skoraj kot uvod v novo sezono zaščitnih izkopavanj tega izrednega prazgodovinskega grobišča so v Novem mestu v začetku leta z mamljivim naslovom Tisočletna nekropola predstavili del rezultatov več kot trideset let trajajočih izkopavanj na Kapiteljski njivi.

Iščoč zahodni rob grobišča je letošnji del raziskav do konca poletja zaobjel novih več kot 500 kvadratnih metrov kmetijske površine, na katerih pa agresivne kemične spojine pospešeno uničujejo to, za slovensko in evropsko arheologijo izjemno pomembno grobišče. Pred gotovim uničenjem so arheologi tekom zadnjih več kot 30 let rešili in raziskali preko 2100 grobov iz bronaste in železne dobe. Med temi je bilo približno 300 grobov iz pozne bronaste dobe, več kot 1000 grobov je bilo razporejenih v 49 starejše železnodobnih rodovnih gomil, prek 750 planih grobov pa je bilo iz časa mlajše železne dobe.

V lanski izkopavalni sezoni so pod veščim očesom vodje izkopavanj in kustosom Dolenjskega muzeja Borutom Križem zaključili z raziskovanjem gomile 48 in 49 ter začeli z raziskovanjem gomile 50. Med novo odkritimi grobovi, od katerih je deset grobov iz pozne bronaste dobe oz. iz 9. do 8. stoletja pr. n. št. in 21 iz zgodnje starejše železne dobe oz. halštatskih grobov iz 7. stoletja pr. n. št., so med prevladujočimi grobovi moškega značaja odkrili tudi bogat grob z izrazito ženskimi pridatki. Pokojnica je bila pokopana z nakitom, kot so zapestnice in sponke oz. fibule ter z značilnimi keramičnimi posodami. Njeno zadnje počivališče je bilo v času druge svetovne vojne močno poškodovano.

»Ženski grob je bil z gradnjo italijanskega vojaškega bunkerja med drugo svetovno močneje poškodovan. Sicer pa so v zasutih vojaških rovih na letos raziskanem območju odkrili vrsto drugih ostankov in odpadkov italijanske okupacijske vojske«, je povedal arheolog Borut Križ in še dodal, da arheološka izkopavanja Kapiteljske njive poleg novomeške občine in Dolenjskega muzeja denarno podpira tudi Ministrstvo za kulturo, ki bo letos prispevalo sredstva za arhivsko obdelavo tamkajšnjega arheološkega gradiva.

Vir 1  Vir 2  Vir 3

3. Rimski deblak iz Ljubljanice


Za pestrost dogajanja ob bregu Ljubljanice je na Vrhniki poskrbel že pred leti odkrit deblak, ki ga je na pot iz reke na številne preiskave z zamikom pospremila ročno izdelana rekonstrukcija podobnega plovila, nazaj pa ga bo z obširno razstavo sprejelo čisto novo Doživljajsko razstavišče.



Keltsko-rimski deblak iz hrastovega lesa je po dveh tisočletjih miru začel svojo pot z dvigom iz Ljubljanice, nadaljeval v Konservatorskem centru v Ljubljani, popotovanje pa sklenil razstavljen v Doživljajskem razstavišču na Vrhniki. Vir slike: rtvslo.si in David Badovinac, Zavod za podvodno arheologijo.

Že od odkritja potapljača Mira Potočnika pred več kot dvajsetimi leti, pa vse do prelomnega poletja leta 2015, so deblak iz Ljubljanice prekrivale tančice dvatisočletnih sedimentov, številnih skrivnosti in še več neznank. Predlanski tehnično zelo zahteven, a uspešno izveden dvig tega izjemnega lesenega deblaka iz vode, je dvignil tako rečni mulj kot tudi izjemno zanimanje, predvsem pa navdušenje in številna pričakovanja strokovnjakov, s prisotnostjo v številnih medijih pa tudi širše javnosti.

S posebej za ta namen prirejeno konstrukcijo so arheologi in drugi strokovnjaki iz Zavoda za podvodno arheologijo v bližini Vrhnike, iz takrat že zaščitene reke Ljubljanice, na suho potegnili na tri dele prelomljen keltsko-rimski deblak. Po dvigu iz mokrega objema reke ga je bilo treba nekaj časa namakati v demineralizirani vodi, očistiti površino in notranjost lesa ter namočiti v melaminski smoli, ki je nadomestila vodo v lesu. Strokovnjaki restavratorskega centra Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije so za varnost deblaka pred poškodbami, ki bi lahko nastale med posegi in sušenjem, izdelali posebno nosilno konstrukcijo.

Čeprav navdušuje z dolžino; po izračunih naj bi bilo namreč dolgo približno 15 metrov; pa plovilo, ki so ga natančno dokumentirali tudi s 3D posnetki, preseneča predvsem z novimi dendrokronološkimi podatki o starosti. Prve meritve iz leta 2001 in 2008 so namreč kazale na izdelavo deblaka v 1. st. n. št. Vendar pa je hrastovo deblo s premerom okoli 1,5 m, ki je bilo ob poseku, ko je iz njega nastalo kakovostno izdelano plovilo, staro že dobrih 200 let, poskrbelo za presenečenje.

Novi vzorci, ki so jih vzeli na nekontaminiranem delu, so postavili najnatančnejši čas izdelave deblaka v 2. st. pr. n. št. Po mnenju poznavalca starodavnih plovil in ladjedelniških tehnologij arheologa Andreja Gasparija, docenta na Oddelku za arheologijo, Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani, ki že vrsto let aktivno spremlja pot deblaka iz objema Ljubljanice, ter raziskav, je bilo plovilo tehnološko in rokodelsko vrhunsko izdelano. »Tak deblak kot tudi trud, vložen v popravila, kažeta, da ga je lahko uporabljalo več generacij. Zdaj ga imenujemo keltsko-rimski deblak in mislim, da bo pri tem ostalo«, pove in obenem še doda, da ga številna popravila in nadomestila uvrščajo med najzanimivejše deblake v Evropi.

Gaspari je izpostavil tudi, da tako rekoč vsa tehnologija do zdaj identificiranih plovil na Barju izvira iz pogojno italskega oz. severno sredozemskega prostora. Prav takšno je tudi plovilo, ki so ga ob dvigovanju deblaka odkrili le dober meter stran in za katerega se je izkazalo, da gre za 20 metrov dolgo in 3 do 3,5 metra široko šivano ladjo z ravnim dnom ter ugrezom, ki meri od 20 do 30 cm. Po končanih raziskavah bo deblak pripotoval nazaj na Vrhniko, kjer imajo v nekdanjih prostorih industrijske zgradbe šivalnice IUV oz. v danes novem Doživljajskem razstavišču Ljubljanica zanj že pripravljeno mesto.

Po besedah soavtorja razstave Damijana Gašpariča bo deblak spremljal obiskovalca, ki bo ''plul skozi razstavo'', saj sta tako razstavni prostor kot tudi razstava tematsko razdeljena na svet pod vodo, gladino in svet zgoraj. »V spodnji etaži, ki se nahaja pod zemljo, so predstavljene naravne danosti porečja ter arheološki izsledki in najdbe, zgornja etaža pa predstavlja rečni breg oziroma življenjsko okolje človeka. Tega obiskovalec spoznava od prazgodovine do danes«, je še povedal Gašparič.

Po gladini reke Ljubljanice pa je od Verda do Špice v Ljubljani plul tudi čisto pravi deblak. Tega so, v okviru projekta Deblak pod strokovnim vodstvom Skupine STIK in Zavoda za podvodno arheologijo, izdelali študentje arheologije ter drugi prostovoljci. V toplih poletnih mesecih so na podlagi rekonstrukcij zgodovinskih plovil izključno z ročnimi orodji, od katerih so nekatera celo rekonstruirana rimskodobna, ročno izdelali plovilo.

Med spremljanjem izdelave, blagoslova, krsta in splavitve deblaka so obiskovalci tega dogodka lahko obiskali še druge postojanke, kot so rimski vojaški tabor, rimska kuhinja in tržnica. Na cilju so lahko prisostvovali še sprejemu in blagoslovu plovila ter predstavitvi rimske vojske, zaključek pa je popestril družabni dogodek, ki je z glasbo poskrbel tudi za umetniške duše.

Vir 1  Vir 2  Vir 3

4. Gosi na Vrheh


Arheologi so navdušenim domačinom predstavili številne zanimivosti, ki so bile na današnjem Taboru pri Vrabčah, v njihovi domači zemlji, odkrite že pred nekaj leti, navdušujejo pa še dandanes.



Na Taboru si je bilo mogoče ogledati tudi replike odkritih keramičnih posod. Foto. P. Mezinec.

Prostor nekdanjega protiturškega tabora, današnjega Tabora pri Vrabčah, še vedno vzbuja zanimanje med domačini in raziskovalci, prav tako pa je bil številnim zanimiv že tekom 3000 let. »O tem, da je bilo tu gradišče, piše že Carlo Marchesetti, ki je na začetku 20. stoletja raziskoval gradišča na Krasu in v Istri«, je med vodstvom po arheološkem najdišču povedala arheologinja Manca Vinazza, ki je rezultate svojih raziskav predstavila tudi javnosti.

Ob gradnji novega vodovoda pred tremi leti so med arheološkimi izkopavanji pod budnimi arheološkimi in konservatorskimi očmi prišle na dan zanimive najdbe, ki govorijo o uporabi prostora že v času pozne bronaste in začetku starejše železne dobe. Poleg izpovedne keramike kažejo zanimivo sliko še rezultati osteološke študije. Prazgodovinskemu govedu so družbo delali tudi udomačeni psi, ki so pazili na prašičke, ti pa so skrbeli za sitost prebivalcev.

Navdušenje pa vzbujajo tudi osteološki ostanki goske, kar je za ta prostor posebnost, saj jih na ostalih kraških najdiščih iz tega obdobja namreč ni. Presenečenjem pa tu še ni bilo konec. »Dobili smo ostanke nekoliko nenavadne keramične posode. Na dnu so nalepljeni glineni izrastki«, je obiskovalcem tradicionalnega dogodka – Nedelji na Vrheh, na poletno nedeljo del rezultatov raziskav predstavila arheologinja Vinazza. Delček (pra)zgodovine kraja domačini poznajo že s številnih tematskih delavnic, študijskih krožkov in izobraževanj. Tako lahko nekateri ostrovidni obiskovalci tudi danes opazijo sledi obzidja, ki je bilo na omenjenem mestu zgrajeno v 8. in 7. stoletju pr. n. št.

Vir 1: 197. številka časopisa Primorske novice, 25. avgusta 2016.
Vir 2

5. Debela griža


Ko se združita podjetniška žilica in zanimanje za kulturno krajino.



Debela griža bi lahko postala muzej na prostem in državni spomenik. Foto: primorske.si in Arhiv Zavoda Krasen Kras.

Monumentalno gradišče Debela griža pri Volčjem Gradu je nezgrešljivo tako v prostoru kot tudi v zavesti ljudi, ki z njim živijo. Z velikim zanimanjem za prazgodovino Krasa je kraški podjetnik in ekonomist Goran Živec od zasebnika kupil polovico zemljišča, na katerem je omenjeno najdišče, ter ustanovil neprofitni zavod Krasen Kras. Strokovno noto zavodu nudi Dejan Vončina, muzejski svetovalec in nekdanji direktor muzeja v Postojni.

Ruševine gradišča, ki se z dvojno utrjenim in deloma še ohranjenim obzidjem raztezajo na 4,2 ha kraške površine, je opisal že Carlo Marchesetti v svojem delu o prazgodovinskih utrjenih gradiščih v Trstu in Julijski krajini iz leta 1903 (I castellieri preistorici di Trieste e della regione Giulia). Kasneje je preko potekala tudi cesta, danes pa gre tam mimo tematska učna pot Pot kamna. Na bližnjem gradu Štanjel je bila na ogled interdisciplinarna razstava, kjer je bilo mogoče videti široko paleto podatkov.

Obiskovalci so se lahko podučili o snovnih in nesnovnih spoznanjih omenjene dediščine, slikovno-opisni del na panojih je dopolnjeval film o Debeli griži, maketo gradišča pa je spremljala zvočna podoba s scensko osvetlitvijo razstavnega prostora. Razstava je bila del poti, ki vodi do predvidenega in načrtovanega muzeja na prostem, najdišče pa je še en korak bližje k temu, da postane spomenik državnega pomena.

V omenjenem zavodu si želijo in si prizadevajo, da bi v prihodnosti postali gonilo razvoja potencialnega kulturnega turizma na območju komenskega Krasa in širše, Debela griža pa naj bi sčasoma postala model, kako zaščititi in predstaviti tudi druga bližnja gradišča na Krasu.

Vir

6. 15 skeletov in 30 lobanj v cerkvici v Dolenjem Cerovem


Mednarodno ekipo arheologov je presenetilo število lobanj, ki je presegalo število skeletov pokojnikov, ki so jih konec srednjega veka pokopali pod današnjim oltarjem cerkvice sv. Lenarta.



Presunljivih trideset lobanj ob izkopanih petnajstih skeletih pod oltarjem cerkve Sv. Lenarta. Foto: N. Novak in primorske.si.

Izkopavanja slovensko-italijanske ekipe strokovnjakov v cerkvi Sv. Lenarta v Dolenjem Cerovem so poskrbela za zares veliko presenečenj in še nerešenih ugank. Arheologi so pod vodstvom Tomaža Fabca iz Centra za preventivno arheologijo ZVKDS, v sodelovanju z Goriškim muzejem in antropologi iz osteoarheološkega laboratorija Akademije Jaufre Rudel za srednjeveške študije iz Gradišča ob Soči v Italiji, izvedli večtedenska izkopavanja na oltarnem delu cerkve Sv. Lenarta.

Nedestruktivne geofizikalne in minule podpovršinske raziskave domnevno najstarejše romanske cerkve v Brdih kažejo na to, da bi lahko prav na tem mestu že pred današnjo cerkvijo stal stolpast dvorec oz. srednjeveška utrdba, kot je izpričana v virih.

Raziskovalcev pa ni presenetila samo stavbna struktura. »V glavnem odkrivamo pokopališče, ki je bilo na tem griču. Do danes smo odkrili 15 skeletov in blizu 30 lobanj, kar je za površino osmih kvadratnih metrov, kjer izkopavamo, veliko. (…) Trupla so položili v grobne jame. Trup so do prsi zasuli z zemljo, glava pa ni bila zasuta z zemljo, ampak obdana in pokrita s skrljami«, je razložil vodja izkopavanj Fabec.

Dodal je še, da so bili pokojniki pretežno mlajši ljudje; med njimi tudi otroci; ki so bili pokopani najverjetneje proti koncu srednjega veka. Sodelovanje omenjenih strokovnjakov bo s številnimi analizami prineslo veliko zanimivih rezultatov in sicer od študij načinov prehranjevanja ljudi in izvora pokojnikov, pa vse do njihovih morebitnih sorodstvenih vezi.

Vir

7. Muzejski torek: Boštjan Laharnar in vojna za prelaz


Nekatere točke v prostoru so že od nekdaj pomembna mesta za izvajanje političnega, gospodarskega in ozemeljskega nadzora. Vojno za eno izmed teh je prestavil arheolog Boštjan Laharnar.



Muzejski torek v Goriškem muzeju je privabil poslušalce na predavanje Vojna za prelaz. Foto: Arheoportal.

V sredini 2. stoletja pr. n. št. je z ustanovitvijo kolonije v Akvileji (Oglej) Rim postal pomembna sila tudi v severno jadranskem zaledju in ob vznožju jugovzhodnih Alp. Ena od najvažnejših prometnic med Italijo in Ilirikom je vodila po Vipavski dolini in preko prelaza Razdrto, ki se v antičnih pisnih virih omenja kot Okra.

Prav tam je že od nekdaj prihajalo do navzkrižja interesov med raznimi ljudstvi, s prihodom Rimljanov pa je bila vojna neizbežna. Boštjan Laharnar je pod okriljem Goriškega muzeja na gradu Kromberk predstavil nadvse zanimivo predavanje z naslovom Vojna za prelaz.

Vir 1  Vir 2

8. Kelti s smaragdnih gora


Kelti so se lani spustili s smaragdnih gora in se preko mojstrsko izdelanih in razstavljenih predmetov ter zanimivih predavanj predstavili navdušeni italijanski in slovenski javnosti.



Kaj vse so nam razkrili Kelti, ki so prišli s smaragdnih gora? Slika: Arheoportal.

Prve tri mesece lanskega leta so v veliki meri zaznamovali Kelti s smaragdnih gora. Razstava, ki je bila eno leto poprej že predstavljena italijansko govorečemu občinstvu v Arheološkem muzeju v Zugliu (Italija), je prikazala arheološko dediščino "keltskih gorjanov" v širšem zgodovinskem in geografskem smislu.

Obiskovalce je popeljala v zadnja stoletja pred našim štetjem, in sicer v hriboviti svet predalpskega in alpskega sveta italijanske Benečije, Karnije, Furlanije, avstrijske Koroške, Posočja in Krasa, ter v čas, ko so ga dosegli keltski bojevniki ter konjeniki. Ti so se ustalili na najizrazitejših strateških točkah z nadzorom nad rečnimi dolinami, kjer so si uredili grobišča ter naravnim silam in božanstvom vojne darovali orožje in konjsko opremo. Začeli so kovati denar, z Rimljani pa so trgovali in se z njimi tudi bojevali. Kelti so razvili tudi povsem nov in samosvoj umetnostni slog okraševanja nakita, noše, orožja, konjske opreme ter posodja.

Ko je bila razstava na ogled v Narodnem muzeju Slovenije v Ljubljani, so strokovnjaki svoje znanje in nove izsledke delili s številnimi poslušalci, z dodatnimi podrobnostmi in razlagami pa so jih z javnimi vodstvi popeljali tudi po razstavi. Tako je Andrej Gaspari predstavil vojaška kultna mesta Karnov v luči arheoloških najdb iz zahodne Slovenije, Dragan Božič pa je na primerih čudovitih predmetov z venetskimi in italskimi napisi, srebrnih pletenih ovratnic, značilnih fibul z živalsko glavico, raznovrstnih bronastih posod, konjske in konjeniške opreme ter železnega poljedelskega orodja (na primer kose, lemeži, črtala in koničaste kopače), najdenega v grobovih in zakladih, predstavil Posočje v mlajši železni dobi.

Medtem ko so odrasli spoznavali čudoviti svet prazgodovinskega Posočja med predavanji Mihe Mlinarja in Teje Gerbec o keltskih konjih iz Kobarida, so se otroci na raznovrstnih delavnicah zabavali z izdelavo keltskega okrasja, srebrnika s konjenikom in si pobližje ogledali replike predmetov. Luka Repanšek se je razgovoril o alpski venetščini, Martin Schönfelder pa je slušatelje popeljal v svet keltskih ritualov oz. v arheologijo svetišč, kultov in druidov.

Vir

9. Intervju za podkast Številke na MMC: arheolog Matija Črešnar


Razmišljanje o arheologiji in njenih raznolikih (ne)možnostih skozi arheološke oči v zvoku in besedi.



Intervju z arheologom Matijo Črešnarjem o (ne)zmožnostih arheologije. Foto: rtvslo.si.

Konec septembra je bil na enem od večjih slovenskih portalov in na radiu predvajan daljši intervju z arheologom Matijo Črešnarjem, enim najmlajših predavateljev na Oddelku za arheologijo na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani. Z voditeljem oddaje Številke, Slavkom Jeričem, sta v eni uri razvila živahen pogovor o izjemno interdisciplinarni vedi, arheologiji.

Prvi stik s čari te stroke je Matija Črešnar, tako kot prenekateri arheolog ali študent arheologije, doživel že kot srednješolec na arheoloških izkopavanjih, zdaj pa med drugim aktivno sodeluje tudi pri številnih večjih mednarodnih projektih. Med intervjujem je Črešnar sogovorniku podrobneje predstavil vedo, številne klasične in tudi nove metode ter znanstveno opremo, ki jih arheologi uporabljajo pri svojem delu.

Za stroko sta izjemnega pomena tudi razvoj in implementacija nedestruktivnih metod. »Imamo projekte, v katerih prve korake naredimo z nedestruktivnimi metodami. Na eni strani imamo lasersko snemanje Slovenije. V tem trenutku imamo na ta način pokrito celotno državo. Vsakdo gre lahko pogledat te podatke in vidi teren v svoji okolici ter lahko preveri arheološke ostanke. Smo ena izmed redkih držav, ki je celotno pokrita s temi posnetki.

Geofizikalne raziskave nam nato pokažejo, kaj se dogaja pod zemljo, saj merijo fizikalne strukture pod zemljo«, je povedal. Poleg obveznih kabinetnih raziskav strokovnjaki uporabljajo tudi številne druge pristope in naravoslovne analize. Tako je v (sedaj že zaključenem, op. a.) projektu ENTRANS, kjer je poleg Oddelka za arheologijo, FF UL sodeloval tudi Center za preventivno arheologijo ZVKDS, mednarodna znanstvena skupina izpeljala različne raziskave. Izstopajo npr. visoko resolucijsko fotografiranje in 3D skeniranje predmetov, pa tudi analize DNK ter preučevanje analiz stabilnih izotopov v ohranjenih kosteh. Na takšen način so poskusili pridobiti vpogled tudi v prehrano pokojnikov.

Poudaril je še, da je pri interpretaciji rezultatov potrebno upoštevati tudi številne druge elemente. Prenos različnih znanj iz ene generacije na drugo, psihologija in izpovednost, ki jo ima na opazovalca kulturna in naravna krajina, ter s človeškim znanjem in rokami ustvarjena arhitektura, poleg vsega pa še povezanost z naravo, so pomembne sposobnosti in lastnosti, ki pri današnjem človeku niso več tako izrazite, kot so bile nekoč.

Sodelovanje z javnostjo in prenos znanja na širšo publiko je tudi sicer zelo pomemben vidik arheologovega dela. Med pripovedovanjem o raziskovalnih načrtih je še dodal: »Če arheologijo delamo sami zase, ne delamo ničesar. Gradimo si svoj slonokoščeni stolp, kjer lahko razglabljamo o DNK-ju, najdbah, skenih in izotopih, a če tega bogastva dediščine ne predstavimo javnosti, nismo naredili ničesar«.

Vir 1  Vir 2  Vir 3

10. Nova publikacija Most na Soči


Po več desetletjih neutrudnega dela več strokovnjakov je javnost z veseljem pozdravila monografsko publikacijo o najdišču Most na Soči. 



Obsežna monografija o železnodobni naselbini Most na Soči.

Most na Soči, prazgodovinska in rimskodobna naselbina z grobiščem, z več kot 6000 izkopanimi grobovi, sodi med najpomembnejša prazgodovinska najdišča Evrope. Uvod v izjemno delo, ki je plod dela več avtorjev in je ob pomoči številnih strokovnjakov jeseni izšlo v seriji Opera Instituti Archaeologici Sloveniae, zaznamujejo besede Cirila Kosmača iz besedila Pot v Tolmin, ki so za to mesto kot naročene.

Na začetku dvojezične monografije se bralec najprej spozna z geografskim orisom kraja. Temu sledi izčrpna zgodovina raziskovanj, ki ji je dodan obsežen seznam dosedanjih objav železnodobnega naselja. V osrednjem, najobširnejšem delu knjige so podrobno predstavljeni jarek, pot in gradbeni izvidi šestintridesetih železnodobnih hiš, odkritih na rečni terasi na vzhodnem predelu današnjega Mosta na Soči.

To je doslej najobsežnejša objava kakega železnodobnega naselja, ki daje povsem nova spoznanja o bivalni kulturi železnodobnega človeka na območju Caput Adriae oziroma jugovzhodnih Alp. Besedilo spremlja 229 sodobnih načrtov in izpovednih fotografij, ki odlično dopolnjujejo detajlne opise objektov. V zadnjem delu monografije je na sto tablah predstavljeno raznovrstno drobno gradivo, ki je bilo odkrito med raziskavami, in naselbino tudi časovno umesti.

Vir 1  Vir 2

11. Januarski bombonček: Depo iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu


Naboj prazgodovinske energije in navdušenja se je iz lanskega leta prenesel še v letošnje, saj je v mesecu januarju močno odmevala predstavitev izjemne publikacije o depoju iz Mušje jame.



Težko pričakovana in zelo zaželena monografija o izjemnem prazgodovinskem depoju iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu.

Začetek letošnjega leta je neprekosljivo zaznamovala predstavitev obsežne publikacije Depo iz Mušje jame pri Škocjanu na Krasu, ki so jo v Narodnem muzeju Slovenije pred dnevi z navdušenjem pozdravili številni slovenski in tuji arheologi ter drugi strokovnjaki.

Prva raziskovanja te jame so že iz časa pred dobrimi 120 leti, ko je tu raziskoval avstro-ogrski arheolog Josef Szombathy, zadnja tri desetletja pa so različne in številne študije najdišča ter najdb nase prikovale zanimanje mednarodne ekipe več kot štirinajstih strokovnjakov iz različnih strok.

Depo iz Velike jame na Prevali, bolj poznane pod imenom Mušja jama, ki je bila v prazgodovini nadregionalno pomemben kultni prostor, je namreč največji prazgodovinski depo pri nas. Predmeti, katerih izvor spada v čas med 12. in 8. stoletjem pr. n. št. oz. v čas pozne bronaste in zgodnje železne dobe, so praviloma razlomljeni in zažgani, včasih tudi do neprepoznavnosti.

Peter Turk, eden od osrednjih avtorjev, je prepričan, da gre izvor poškodb iskati v obredu darovanja. »Od konca druge vojne so predmeti razdrobljeni po več državah, večino hrani muzej na Dunaju, manjši del pa je v Italiji«, je povedala soavtorica monografije, Elisabetta Borgna. Le en sam predmet oz. sedem odlomkov bronastega vedra hrani Pokrajinski muzej v Kopru.

V tej izjemni trojezični monografiji je predstavljen širok spekter najverjetneje darovanih bronastih in železnih predmetov: napadalno in obrambno orožje (meči, sulice), orodje, kot so sekire in noži ter kovinsko posodje (kotlički, vedra) in deli noše (igle, fibule, ovratnice).

Biba Teržan, ena od osrednjih avtoric, je povedala: »To arheološko najdišče je eno najbolj edinstvenih in skrivnostnih pri nas in širše v srednji Evropi. Edinstveno je zaradi geomorfoloških danosti: gre za več deset metrov globoko brezno, v katerem je bilo odkritih skoraj tisoč bronastih in železnih predmetov, večinoma zelo poškodovanih, kar je zelo oteževalo arheološko delo in identifikacijo predmetov. Skrivnostno pa zaradi tega, ker prevladuje orožje in je verjetno izvorno območje posameznih kosov tega orožja praktično vsa Evropa; določene stvari izvirajo iz severnega karpatskega območja, nekatere iz zahodne Evrope, veliko jih je iz Italije. Vendar nikjer drugje po Evropi niso našli tako raznolikega zbira orožja kot prav v Mušji jami.

Vir 1  Vir 2  Vir 3

Prijava na e-novice


E-mail:

Spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Več o tem.