icon facebook  icon twitter  icon google

Dne 17. februarja so po nalogu Ministrstva za notranje zadeva RS, na podlagi noveliranega Zakona o nadzoru državne meje (UL RS 5/17)( http://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO4610), pričeli postavljati panelno ograjo na meji med Slovenijo in Hrvaško v Babnem Polju (Prezid) (http://notranjskoprimorske.si/2017/02/na-meji-v-babnem-polju-so-zaceli-postavljati-ograjo/). Postavljati so ga pričeli prav tam, kjer je bil, v obrambo rimske Italije, konec 3. in v začetku 4. st. zgrajen zaporni zid kot del mogočnega zapornega sistema (claustra Alpium Iuliarum), ki je zapiral strateško pomembna ilirsko-italska vrata pred zunanjimi (in morda tudi notranjimi) sovražniki, prihajajočimi z Vzhoda.

Širša slovenska javnost je bila s postavljanjem ograje seznanjena v začetku marca ob izbruhu škandala, na katerega so opozorili hrvaški mediji (http://www.novilist.hr/Vijesti/Hrvatska/Busenje-povijesti-Slovenci-kod-Prezida-postavljaju-ogradu-na-vazan-rimski-zid), ki so jim zelo hitro sledili avstrijski (http://volksgruppen.orf.at/slovenci/stories/2829418/) in tudi slovenski (https://www.dnevnik.si/tag/ograja; http://www.delo.si/kultura/razno/slovenija-postavlja-panelno-ograjo-prakticno-na-stari-rimski-zid.html; http://www.noviceznotranjske.net/hrvati-slovenija-z-ograjo-ogroza-zasciteno-kulturno-dediscino/). Škandal, v katerega so naši mediji sprva dvomili, saj so ga sporočili Hrvati, se je izkazal za resničnega, saj so ga slovenske strokovne službe po ogledu terena nedvoumno potrdile. Škandal se imenuje »Republika Slovenija, kljub ustavno zagotovljeni skrbi, uničuje svojo kulturno dediščino«. Vso odgovornost za to, tudi ustavno nedopustno uničevanje (glej Ustava RS, 5. člen; http://www.us-rs.si/media/ustava.republike.slovenije.pdf) nosi Ministrstvo za notranje zadeve (MNZ), ki ga vodi mag. Vesna Györkös Žnidar, in njegov Direktorat za policijo in druge varnostne naloge, ki ga vodi mag. Lado Bradač.

V svojem predlogu novele Zakona o nadzoru državne meje (https://e-uprava.gov.si/.download/edemokracija/datotekaVsebina/240164?disposition=inline) je v 6. točki, namenjeni presoji posledic, ki jih bo imel sprejem novele, MNZ zapisalo (točka 6.2) »Sprejem zakona ne vpliva na okolje, ki vključuje prostorske in varstvene vidike« in (točka 6.5) »Predlog zakona nima posledic na dokumente razvojnega načrtovanja«. Hkrati so v predlogu 1. člena istega dokumenta zapisali »(5) Za namestitev, uporabo, vzdrževanje in shranjevanje tehničnih in drugih sredstev iz prvega odstavka tega člena v obmejnem območju ob državni meji se ne uporabljajo predpisi, ki urejajo graditev objektov in prostorski akti ter predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ohranjanje narave in predpisi, ki urejajo vode«. Zamolčana (nepremična) kulturna dediščina, ob vseh naštetih predpisih v tem predlogu, ki urejajo varstvo okolja, ohranjajo naravo in urejajo vode, lahko pomeni samo dvoje: ignorantski spregled, ali zavedanje o pomenu ohranjanja kulturne dediščine tudi v takih, izrednih razmerah. Želimo verjeti v to drugo, čeprav sumimo, da gre za prvo. Posledično lahko beremo v 8. členu noveliranega Zakona o nadzoru državne meje, sprejetem v Državnem zboru 25. 1. 2017 in razglašenem 2. 2. 2017, tole: »(5) Za postavitev, namestitev, uporabo, vzdrževanje in shranjevanje tehničnih in drugih sredstev ob državni meji iz prvega odstavka tega člena in izpolnjenih pogojih iz prejšnjega odstavka se ne uporabljajo predpisi, ki urejajo graditev objektov, in prostorski akti ter predpisi, ki urejajo varstvo okolja, ohranjanje narave, sladkovodno ribištvo, divjad in lovstvo, ter predpisi, ki urejajo gozdove in vode.« Upravičeno lahko sklepamo, da je iz enega ali drugega razloga kulturna dediščina, v skladu z Ustavo RS, Zakonom o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) in duhom Drugega protokola k Haaški konvenciji iz leta 1954 (https://www.uradni-list.si/glasilo-uradni-list-rs/vsebina/2003-02-0063?sop=2003-02-0063), varovana tudi v teh izrednih in izjemnih situacijah.

Dejstva na terenu govorijo drugače. Pri postavljanju točkastih temeljev za panelno ograjo znotraj zavarovanega arheološkega območja EŠD 10904 Babno Polje - Zaporni zid Vražji vrtec (javno dostopna evidenca na http://giskd6s.situla.org/giskd/) so izvajalci po navodilih MNZ posegli ne samo v varovano neposredno bližino ostankov zidu in s tem uničili dele arheološkega zapisa, temveč izkopali luknje za temelje neposredno v sam zid. Uničenje je nepovratno, izvedeno brez vsake dejanske potrebe, saj »horde z Vzhoda« še vedno životarijo v zbirnih taboriščih daleč od schengenske meje in dajejo izvajalcem evropskih sklepov dovolj časa za premislek in ukrepanje v skladu z veljavnimi zakoni in predpisi.
Če se je v procesu sprejemanjem novele Zakona o tujcih jasno pokazalo, da gre za spremembe, ki pomembno zmanjšujejo ustavno zagotovljene človekove pravice, se je kršenje ustave sedaj v praksi pokazalo na področju, ki ga ureja drugi novelirani zakon istega ministrstva – Zakon o nadzoru državne meje.ž

Slovensko arheološko društvo, s statusom društva v javnem interesu, s tem pismom obvešča slovensko javnost, da se nespoštovanje ustavno zagotovljenih pravic seli na področje naše skupne kulturne dediščine, in da to selitev izvajajo iste osebe v zavetju MNZ.

Pozivamo zato Ministrstvo za kulturo in posebej njegovo inšpektorsko službo, pa tudi in še posebej Državni zbor RS, da erozijo ustavno zagotovljenih pravic obsodi in svetovno dediščino, ki je trenutno v upravljanju slovenske države, zavaruje pred samovoljnimi in nepremišljenimi dejanji oblastnikov.

Slovensko arheološko društvo
zanj prof. dr. Bojan Djurić
predsednik

Prijava na e-novice


E-mail:

Spletna stran uporablja piškotke. Z nadaljevanjem uporabe te strani soglašate z uporabo piškotkov. Več o tem.